Kako naučiti vrednost in spoštovanje, da bodo otroci razumeli

Moja hči me je po mizi vrgla z grahom. "Tega graha ne bom jedel, tudi če rečeš prosim, ker je odvraten!" je vzkliknila, medtem ko je svojo posodo pomikala tudi proti meni. Čeprav sem bil rahlo navdušen nad njenimi sposobnostmi rimanja, tega nisem imel. Hitro sem jo spomnila, da bi bila kot vodja doma in tisti, ki sta pripravila obrok, z očetom res hvaležen, če bi vsaj poskusila drobceno zeleno zelenjavo, ki jo je tako prezirala.

"Ne!" se je vrnila. »Niste vodja tega doma. Jaz sem!"

Takrat sem videl, kot sem pogosto slišal reči drugih mam, mojo priložnost za učni trenutek. Globoko sem vdihnil in se približal svojemu stolu bližje njenemu. Pojasnil sem, da sta naš dom in vse v njem stala denar in da smo kot kupci nepremičnine pravzaprav njegovi voditelji. Spomnil sem jo, da ko gremo v trgovino z živili ali v nakupovalno središče, svoje predmete vedno prinesemo na blagajno, da se lahko odjavimo in plačamo, preden se odpravimo domov.

Ko me je vprašala, zakaj (kot sem predvideval, da bo), sem preprosto pojasnil, da teh stvari nimamo v lasti, dokler zanje nismo plačali denarja in da so enkrat naše, naše. "Se spomnite, kdaj ste svoj rojstni dan odnesli v trgovino z igračami in kupili tisto govorilno mačko?" Sem jo spomnila. Pokimala je in razložil sem, da je mačka zdaj njena za nego.

"Imam, mama!" se je odzvala. "Krtačim mu krzno in mu dam malo mačje hrane ter ga vsak večer spravim v posteljo." Lahko bi rekel tista majhna kolesa so se obračala in upala sem, da je dobila vsaj polovico koncepta, ki sem ga poskušal doseči posredovati. Potegnil sem ji šiške za ušesa in rekel "točno".

Vidiš, sem pojasnil, mi skrbimo za stvari, ki so za nas pomembne. Ne glede na to, ali jih kupimo (na primer naš dom in mucka) ali si jih pomagamo narediti sami (kot naši otroci), če Moral sem iti skozi postopek, da bi jih dobil ali se jim v zameno odpovedal, ti predmeti so takoj intrinzični vrednost. Pojasnil sem, da sva z očetom ves denar položila v banko proti domu in dve leti delala na tem. Povedal sem ji o dolgih nočeh, ko so trgali staro preprogo in brisali podstavke. Povedal sem ji za vsa zgodnja jutra, ko sem pred nakupom kupoval v spletu in prebiral pomirjujoč izbor tečajev vrat in gumbov omar, da sem se prepričal, da imam prave.

V vsem tem procesu se je rodila in se tega komaj spomni. Vse, kar ve, je, da se zbudi v sobi, obarvano s soncem rumeno, zjutraj pa je pokukalo skozi polkna, ki osvetljuje njeno nežno zbirateljski predmeti in papirnate punčke na njenem predalniku. Ve, da jo pripeljem dol, da pred televizorjem poje ovsene kosmiče in jo z družinskim terencem odpeljem v vrtec.

Ne ve, kako so te stvari prišle tja ali kaj smo morali narediti, da so tako. Ve le, da so tam za njo, da vidi, vidi, okusi in uživa. Pri njenih letih si res ne želim, da o tem preveč razmišlja. Želim pa, da bi razumela, da je za trdo delo potrebno nekaj, kar si resnično želiš. Potrebuje tudi čas in kup potrpljenja (te lekcije sem se naučil na težji način.) Oči so se ji razširile in segla je po vilici ter mi dala roko, da sem skledo graha pomaknila nazaj. "Torej," je začela, "za ta grah ste plačali denar in vam je pomemben?"

Nasmehnil sem se in jo potegnil k sebi v objem. "V resnici zame ni pomemben grah," sem pojasnil. "Deklica jih poje."