Moral sem odrasti hitreje, kot sem si kdajkoli predstavljal

Le malo časa sem stal ob Kanenu na tej poti z avtizmom - natančneje pred šestimi meseci sem slišal uradne besede, ki so spremenile moj svet. Ne vem, kaj je s tistimi besedami, ki najdejo pot v materino dušo in ji zdrobijo duha, ampak to počnejo. Mislim, da predvsem zato, ker vemo, da ta svet ni namenjen drugačnemu. To preprosto ni narejeno za našega otroka.

Med žalovanjem boste morda sami zdrsnili v temo, ki obdaja vsako diagnozo. Molitev za luč na koncu tunela. Preden mi je avtizem spremenil svet, sem bil motiviran. Bil sem sebičen. Bil sem vse, kar bi pričakovali, da bo mlada 25 -letna punca. In čez noč sem vedel, da moram odrasti daleč čez leta vrstnikov.

Skoraj v hipu sem prenehal povezovati z dekletimi nočmi ali »Sunday Funday's«. Medtem ko so moji prijatelji živeli po svojih najboljših močeh življenja, moje življenje se je nenadoma zdelo, kot da sem padel s padalom sredi temne džungle in pričakoval, da bom šel po poti, ki je še nisem videl prej. Brez navodil, zemljevida, brez svetilke in zagotovo brez vodnika.

Med potovanjem sem spoznal, da nisem sam. Našel sem drugo mamo v temi. In naredili so nekaj izjemnega. Tudi življenje se spreminja. Sedli so tik ob meni. Morda sta sedela le za trenutek, morda je bilo tako nekaj dni, teden ali mesec. »S teboj bom sedel v temi, kolikor časa potrebuješ. Kadar koli potrebujete, "so dejali.

Naučil sem se, da te bo življenje vrglo v kroglice, za katere se še nisi pripravljen boriti. In ko udarijo, bodo pustili modrice, ki bi lahko trajale celo življenje. V redu je jokati, biti jezen, jezen, žalosten, razočaran in zmeden. Da se počutite, kot da ste izgubljeni v temi. Občutite vse občutke, tudi vi ste človek, zapomnite si to. Ampak samo vedite, da nikoli niste sami. Vedno bom tu, da sedim s tabo. Dokler potrebujete ali kadar koli potrebujete.